V soboto, 4. junija, je na letališču Slovenske Konjice v neposredni bližini Žič in Loč potekalo tradicionalno srečanje članic in članov našega sindikata. Tradicija teh srečanj ima res dolgoletno zgodovino, ki pa je bila v zadnjih dveh letih prekinjena zaradi ukrepov, povezanih z epidemijo koronovirusa. Tako se nismo srečali vse od »davnega« leta 2019, ko smo bili na snežnem stadionu v Mariboru. Srečanja so se letos udeležili še naši kolegi iz Sindikata vzdrževalcev SŽ (SVSŽ) in Sindikata progovnih prometnikov Slovenije (SPPS). Tako se nas je skupaj z gosti pod šotorom ob letališču Slovenske Konjice zbralo približno 350 udeležencev. Med nami so bili tudi gostje iz delegacij sorodnih sindikatov Poljske, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije. Z vsemi temi sindikati že vrsto let dejavno sodelujemo.
Srečanja so se na naše povabilo v lepem številu udeležili tudi predsedniki drugih sindikatov na SŽ, predsednik Sveta delavcev KPD SŽ, delavska direktorica SŽ, d. o. o. in delavski direktorji odvisnih družb, predsedniki svetov delavcev odvisnih družb in pa tudi direktor SŽ-Infrastruktura, d. o. o., s svojim pomočnikom. S svojim obiskom in pozdravom nas je počastil tudi župan Slovenskih Konjic Darko Ratajc.
Priprav na srečanje in dela v zvezi s tem je bilo veliko in ko je bilo že skoraj vse pripravljeno, je nevihta z močnim deževjem s četrtka na petek kar precej otežila zadevo. Teren pod šotorom in v okolici je bil močno namočen, svoje je naredila tudi podtalnica. Tako je bilo v petek vloženega še veliko napora, da je bilo prizorišče pripravljeno in da je srečanje lahko potekalo nemoteno.
Na srečanje je naše članstvo z vseh koncev Slovenije pripeljalo 8 avtobusov. Veliko udeležencev, predvsem tistih bližje Slovenskim Konjicam, je prišlo na srečanje s svojimi lastnimi avtomobili. Pa ne samo avtomobili, na parkirišču so bil videni tudi motorji, nekaj zagnanih kolesarjev pa je na pobudo in pod vodstvom našega Ivana Poharja prikolesarilo na srečanje. Njihov start je bil v Celju.
Po uvodni pogostitvi in dobrodošlici je sledil kratek uradni del ter pozdravna nagovora župana in direktorja SŽ-Infrastruktura, d. o. o. V tem delu smo se z minuto molka spomnili vseh od našega zadnjega srečanja preminulih članov. Med njimi je bil tudi naš dolgoletni sekretar in gonilna sila ter tudi voditelj pa povezovalec prejšnjih srečanj Jože Skubic.
Matjaž Skutnik je nato predstavil »dnevni red« našega srečanja in nam dal navodila, kako bo srečanje potekalo. Tudi sicer je Matjaž in »njegov« celjski OO prevzel glavnino dela in organizacije letošnjega srečanja.
Po malici so sledil izleti v bližnjo okolico. Lahko smo si ogledali Žičko kartuzijo ali šli v dvorec Žiče in na kovaštvo Kokotec. Tisti pogumni in željni ogleda teh krajev iz zraka pa so si privoščili polet z letalom. No, teh ni bilo tako malo, skoraj 70.
Izleti so bili zanimivi in verjamem, da se bo marsikdo od nas morda s svojo družino še kdaj odpravil ali v kartuzijo ali v muzej ali na kovačijo.
Po povratku nazaj se je nadaljevalo družabno srečanje pod šotorom. Za dobro vzdušje je poskrbel ansambel Slovenski zvoki. In moramo povedati, da jim je to zelo dobro uspevalo. Za res odlično hrano in postrežbo smo resnično hvaležni gostilni Krpan iz Šmarij pri Jelšah. Ob koncu srečanj nismo prejeli »koščka« torte, ampak je vsak dobil svojo tortico.
Ob glasbi, dobri hrani in kapljici, plesu, pogovoru ter druženju je popoldanski čas hitro mineval. V vseh pogovorih je bilo začutiti, kako smo v preteklih dveh letih ta druženja, ta neposredni stik zelo pogrešali in kako je bilo letošnje srečanje kot blag obliž na še ne v celoti zaceljeno rano.
Naši tuji gostje so prišli k nam že v petek in smo jim lahko pokazali še nekatere druge zanimivosti teh krajev. Tako smo na primer Poljake odpeljali na železniško postajo Zreče in si ogledali muzej na postaji ter se popeljali na parni lokomotivi po delu proge na postaji, ki je že obnovljen. Ja, da ne pozabimo: v neposredni bližini našega prizorišča je nekoč tekla ozkotirna železnica Poljčane-Slovenske Konjice-Zreče, ki je bila žal ukinjena pred skoraj 60 leti.
Če na koncu potegnemo črto pod naše letošnje srečanje, lahko na osnovi vtisov, zahval in pohval rečemo, da je za nami en lep, nepozaben dan, ki nas je zaposlene in članstvo našega SŽPS povezal še na drugačen način, kot smo vajeni med samim delom v službi.
Hvala vsem, ki so nam to srečanje omogočili. Hvala Matjažu in ekipi za vse narejeno in postorjeno, da nam je bilo lepo in prijetno. Saj veste, kar je v redu, ponavadi ne opazimo, tisto, kar se nam ne posreči najbolje, pa je hitro vidno. Hvala Bogu, da tega drugega, lahko rečem, sploh ni bilo. Hvala, da nam je bilo dano doživeti in preživeti ta dan.
Hvala pa tudi vam, drage članice in člani, ki ste prišli na srečanje. Brez vas in vašega dela ter pripadnosti sindikatu tega ne bi bilo. Hvala torej vsakemu za njegov kamenček v mozaiku družabnega srečanja SŽPS 2022.
Več o vtisih s srečanj naših članic, članov in gostov pa boste lahko prebrali v nastajajoči številki glasila Prometnik.
Besedilo: Miran Prnaver
Foto: Robert L. Horvat, Edvard Kostić, Primož Majhen in Miran Prnaver
