V četrtek, 22. 8. 2019, se nas je 18 pohodnikov zbralo na železniški postaji v Ljubljani. Avtobus nas je odpeljal proti megleni in žal tudi mokri Gorenjski. Dežne kaplje na vetrobranskem steklu avtobusa so bile vzrok, da se vse do zadnjega trenutka nisem mogel odločiti, po kateri poti se bomo povzpeli na vrh. Na najbolj zahodni dvatisočak v grebenu Košute je namreč speljana zahtevna zavarovana pot čez severno steno in je vse prej kot lahka. Sploh pa v mokrem …
Kakorkoli, odločitev je padla. Gremo po severni steni. Najprej v dežnih oblačilih, ki pa so jih kmalu zamenjali kratki rokavi, smo po uri in pol hoje prispeli na idilično planino Korošico. Po krajšem postanku smo nadaljevali do pol ure oddaljenega Hajnževega sedla in samega vstopa v steno Velikega vrha. Tu smo se seveda opremili s čeladami in pričeli z vzponom. Pot je bila seveda mokra in spolzka, večjih težav pa na srečo nismo imeli. Pa tudi za vsak slučaj je bila plezalna vrv z nami. Nekako po uri plezanja smo prispeli na vrh, kjer se nam je prvič na turi prikazalo sonce. Ni kaj, lep prizor je bil to. Veseli, da smo premagali zahtevno pot, smo se kasneje spustili proti Domu na Kofcah, kjer smo imeli kosilo. Ah, štruklji …
Sledil je le še enourni sestop do parkirišča pod Matizovcem, kjer nas je čakal sveže servisiran avtobus.
Kaj reči za konec? Zahtevna, tudi naporna tura, ki pa smo jo navkljub muhastemu vremenu odlično izpeljali. Pohodniki, vsi do zadnjega super, tako da se lahko kot vodnik samo veselim našega naslednjega pohoda, ki bo v Kamniško-Savinjske gore … meni najljubše.
Besedilo: Adolf Teržan
Foto: Adolf Teržan, Živko Jović in Bogdan Kobal
