No, pa je za nami sobotni planinski pohod na Krofičko. Iz slik se da razbrati, da smo bili vsi prešerne volje, sonce se je dobesedno razdajalo, skratka, vse je bilo na najvišji ravni. Čeprav v manjši zasedbi od pričakovane, smo se nekje po 8.00 uri podali na prvi del naše poti, ki je vodila do koče na Klemenči jami. Če smo pričakovali, da bo vsaj ta del poti malce bolj položen, smo kaj kmalu uvideli, da s tem ne bo nič. Po prihodu do koče in krajšem počitku za kakšen sendvič, smo nadaljevali pot proti Krofički. Strma pot nam je dala vedeti, da tukaj brez primerne kondicije nimaš kaj iskati, ampak mi se nismo dali in po dobrih 2 urah in pol smo dosegli naš cilj, torej vrh Krofičke(2083 m). Po počitku in seveda gasilski sliki je sledil, sicer niti najmanj enostaven, sestop z vrha. Stene so tu precej prepadne, zato smo resno vzeli vse napotke in opozorila s strani našega vodnika Dolfija in njegovega pomočnika Darka. Srečno smo se vrnili do koče, tam z užitkom pojedli malico (jota, ješprenj, gobova juha z žganci) in vse skupaj zalili s hladnim pivom. Žal sem med pogovori preslišal anekdoto o tem, kako je Krofička dobila ime, zato pa o tem kaj več v naslednji številki Prometnika.
