Na povabilo Sindikata izvršnih službi srbskih železnica (Sindikat izvršilnih delavcev srbskih železnic) smo se delegacija SŽPS od 4. do 6. septembra udeležili njihovih delavsko-športnih iger v Boru oziroma v njegovi neposredni bližini ob Borskem jezeru. To je bilo prvo uradno srečanje teh dveh sindikatov. Srbi so nas zelo prijazno sprejeli in bili, kot so znani, prijetni gostitelji. Srečanja so se udeležili še sorodni železniški sindikati iz Hrvaške, Republike srbske, Federacije Bosne in Hercegovine, Črne gore in tradicionalni gosti in prijatelji iz Poljske.
Zelo zanimiva je bila izmenjava mnenj in poročanja o delu in stanju posameznih železnic in sindikatov. Na koncu so bili vsi istega mnenja, da bi takoj svoj položaj in delo zamenjali za našega v Sloveniji. Morda bi si bilo to dobro zapomniti za trenutke, kadar nismo nikakor zadovoljni s stanjem pri nas. Potrebno je, da smo kritični in da se borimo za pravice in boljše pogoje, znati pa treba biti tudi realen in pogledati malo čez prag, na tisto stran, kjer je bistveno slabše in seveda tudi na ono, kjer je veliko boljše.
Srbske železnice imajo približno 4000 km prog. Zaposlenih je 18.000 železničarjev. Infrastruktura je v katastrofalnem stanju, povprečna hitrost vlakov je 27 km/h. Primer: za vožnjo ob Beograda do Niša avtobus potrebuje 2 uri in pol, vlak pa kar osem ur. Tudi tovorni promet upada, število mednarodnih vlakov je z 44 dnevno padlo na 18. Največ vozijo iz tovarne Fiat Kragujevac (nekdanja tovarna Zastava, kjer so v Jugoslaviji izdelovali avtomobile jugote in stoenke, predvsem pa orožja) proti črnogorskemu pristanišču Bar in nato na ladje za Italijo. Vendar je tudi tu vožnja zaradi slabih in obvoznih poti dolga. Potniški vlak iz Beograda do Bara potrebuje kar 17 ur.
Člani sindikata, ki nas je gostil, so se v preteklosti borili proti zelo skorumpiranemu direktorju srbskih železnic. Na začetku je bilo v borbi več sindikatov, potem pa so pod pritiski omagali in je ostal samo Sindikat izvršnih službi srbskih železnica pod vodstvom predsednika Nebojše Nikića. Tudi na člane tega sindikata so vršili pritiske, tako da je kar precej članov izstopilo. Ko so se sedaj razmere umirile, se počasi vračajo. Da bi «umirili« tudi predsednika Nikića, so mu ponujali kar lep kupček denarja, seveda neuspešno. Epilog tega je bil, da je na koncu vlada odstavila direktorja in sedaj sicer še enovite železnice vodijo trije izvršni direktorji. Se pa malo bojijo, da so ti trije direktorji tudi zametki treh novih družb, ki bi nastale, če se bo podjetje delilo. S tem pa bi bilo verjetno povezano tudi odpuščanje. Plače so že sedaj precej nižje kot na primer v Sloveniji (prometnik približno 400 – 450 €, potniški blagajnik 250 € ), cene pa kar podobne našim, benzin na primer še malo dražji.
Sicer pa ima sindikat trenutno okoli 1500 članov in je razdeljen na dvanajst »čvorov« (po naše Območnih odborov).
Da je situacija težka, smo si ogledali tudi na terenu. Bili smo na postaji Bor in Bor tovorna, ki je v neposredni bližini rudnika bakra.
Miran Prnaver
