Ko se je poletje začelo počasi prevešati v jesen, je pohodniško naravnano članstvo že težko pričakovalo vabilo z datumom in destinacijo vzpona, katerega smo si zadali že spomladi, ob slovesu po zaključeni turi na Veliko Planino.
12. september 2025, Vrtača – in tako smo si na koledarjih rezervirali drugi petek v septembru.
Skoraj vsi, razen udeleženca s Postojne, smo tega dne sedli na vlak 2001 s končno postajo: Ljubljana.
Tam smo imeli ob 7. uri zbor, medtem, ko je v mini-bus potekalo nalaganje malice in vode, se nas je nekaj pocrkljalo z jutranjo kavico, nato pa smo krenili do bližine mejnega prehoda Ljubelj in se že po poti zazirali v osrednje Karavanke.
Po tem, ko smo zapustili glavno cesto in se preko mostička zapeljali do dokaj velikega parkirišča, smo se preobuli in pogledi navzgor so nas že motivirali, da se lotimo vzpona.
Kdo nas bo vodil, ni bilo dvoma: Dolfi Teržan, planinski vodnik in markacist, tudi predsednik lokalnega planinskega društva (PD Liboje), sicer pa prometnik na Železniški postaji Trbovlje.
Markirani poti smo sledili po nekdanjem smučišču vse do Planinskega doma na Zelenici (obenem je to tudi Gorniški učni center), postavljenem v zeleni kotanji poleg nekdanje zgornje postaje sedežnice na višini 1.536 m.
Zelenica je sicer edino turno smučišče pri nas, ki nima delujočih žičniških naprav in vsled tega je raj za turne smučarje in sankače, ki se pred divjim spustom radi najprej še nekoliko namučijo, da dosežejo želeno višino.
Po enourni hoji se nam je že prilegel čaj ali kava ter sendvič/rogljiček. Malce smo se naklepetali, preoblekli preznojena oblačila in se po kratkem oddihu, kjer smo tudi napovedali povratek čez približno štiri ure in željo, da se tedaj konkretno okrepčamo, odpravili dalje.
Nadaljevali smo proti zahodu, sledeč markacijam proti Stolu in Vrtači. Po slabi uri hoje smo zapustili stezo proti Stolu. Desno se je za Suho ruševje odcepila bolj strma in zahtevnejša (sicer nemarkirana) pot navzgor proti vrhu Vrtače, kamor nas je šla ena skupina pohodnikov, ena skupina pa je nadaljevala po lažji markirani poti v smeri Stola in Vrtače – slednji so imeli za približno 30 minut daljšo pot, na njihovi levi so imeli tekom hoje priložnost opazovati Srednji vrh.
Za razdelitev v dve skupini smo se odločili zaradi presoje dela pohodnikov, da je morda začrtan vzpon proti sami Zelenici prezahteven zanje, zato smo del poti prilagodili. Da pa niso šli brez strokovnega vodenja, je bil z njimi ravno tako planinski vodnik znotraj naše druščine Roman Žvegler (PD Dramlje). Vsem skupaj nam je namreč bil cilj, da vsi, pa četudi nekateri prej in drugi nekoliko kasneje, dosežemo vrh – Vrtačo!
Tisti, ki smo se podali po bolj strmi poti, smo nekaj časa še hodili skozi gozd, ki pa se je vsakim metrom vzpona vse bolj spreminjal v ruševje. Proti vrhu Vrtače smo se počasi in zanesljivo vzpenjali po grapi (brezpotju) čez Malo glavo, kakšen del tudi tako, da smo se z vsemi štirimi naslonili v skalovje.
Od Male glave dalje pa smo se le še dvignili po, s preprogo travja podloženem terenu, do samega vrha. Spremljale so nas meglice, pravzaprav dežja niti oblakov, ki bi dež pogojevali sploh ni bilo, vso rosenje z vrha proti tlom, ki smo ga občutili, so povzročile meglice. Pred morebitnim padajočim kamenjem so naše glave ščitile čelade.
Ko smo prispeli na vrh Vrtače, (še) nismo bili nagrajeni z lepimi razgledi, zanimivo pa je, da se je, po tem, ko je z druge strani na vrh prispela še ena, od nas predhodno odcepljena skupina, v hipu zjasnilo in imeli smo se priložnost jasno razgledati v vse smeri neba. Vendar le za približno minuto.
Neverjetno je, kako zelo hitro se je v osrčju Karavank vreme tekom celotnega dne spreminjalo. Jasnina, megla, rosenje izpod meglic, za nekaj trenutkov sončni žarki – vse to se je izmenjevalo na nekaj minut in zares je bilo čutiti, kot da nas za vsakim ovinkom in za vsako skalo čaka novo presenečenje – vremensko.
Na vrhu se nas je nekaj spominsko fotografiralo ob velikem klinu, ko sta obe skupini znova prišli skupaj, pa smo, kakopak, naredili skupinsko.
Sledil je sestop, po poti, ki jo je skupina z željo po malce lažji turi, že poznala, saj so jo ubirali navkreber. Po melišču navzdol je bilo potrebno polagati posebej previdno nogo pred nogo, saj je drselo in pod nogami so se valili kamni, nam znane oblike in velikosti -celo tako znane, da smo se hecali: “Le kdo je imel voljo toliko tolčenca znositi v te hribe? “
Po glavnini hoje skupinskega spusta, ob katerem smo se sladkali z malinami ob poti. je znova prišla priložnost za odločitev: Ali direktno proti Planinskem domu na Zelenici ali podaljšati pot za okrog 40 minut in bomo šli do Planinskega doma na Zelenici mimo Doma na Završnici. Prvi so bili kaj kmalu za mizo in ob osvežilni pijači, drugi pa smo še malo dodatno hodili. Bilo je vredno.
Kajti prispeli smo do Doma na Završnici, od koder se nam je odprl lep razgled na Blejsko jezero v daljavi, nedaleč naprej pa so nas čakali curki v razbrazdanih nekoč verjetno mnogo bolj pretočnih delih struge z izvirsko studenčnico – potokom Završnico, ki se pozneje razvije v manjšo reko. Hodili smo mimo ene od planin in mimo nekdanjega zapuščenega majhnega smučišča. Po še ne uri hoda, odkar smo se razdelili na dve manjši skupini, smo se vrnili na Planinski dom na Zelenici, in en drugemu čestitali za dosežek, prvič pa že seveda nad 2.000 metri. V zavetju koče smo pojedli kosilo, pa tudi sladico, vsa hrana je bila domača in okusna.
Ker je med našim obedovanjem začelo pošteno deževati, pa se nato malce umirilo, a med našim zapuščanjem toplega in suhega zavetja Planinskega doma na Zelenici znova začelo rositi, nas je Dolfi popeljal mimo začetnega dela proti ferati na Vrtačo do t.i. lovske poti v dolino.
Lovska pot z Vrtače se je ves čas zlagoma spuščala, vse dokler nismo prispeli do parkirišča, kjer nas je že čakal mini-bus. V dolino smo “prikapljali” po malodane dvojicah in trojicah, kajti tu in tam so se pari sodelavcev ali majhna skupinica ‘odcepili’ od velike, dolge ‘kače ljudi” in individualno, s klepetom zaznamovana pot navzdol, je minila kar mimogrede.
Ko smo se preobuli in preoblekli ter se podali nazaj z Ljubelja proti Ljubljani, pa je vremensko barvitemu dnevu, dodaten sijaj dodala še velika mavrica, ki nas je spremljala velik del poti, ko so se v čudovito paleto barv ujele dežne kapljice in sončni žarki, ki so dajali pravi poklon Materi Naravi.
Ob koncu velja iskrena zahvala Dolfiju, ki nas z dobro voljo, strokovnostjo in skozi hudomušne pripombe zdaj že nekaj časa tradicionalno profesionalno vedno spodbuja in dviguje razpoloženje ter Miranu Prnaverju, ki vselej skrbi za organizacijski vidik.
V Ljubljani smo imeli čas za še zadnjo kavo v dnevu in nato so se Celjani in Mariborčani ob 19.45 podali z avtobusom-nadomestnim prevozom št. 52606 do njihovega doma, ostali pa smo šli na vlak malo kasneje.
Dan je bil poln, lep, kaj lep – krasen, saj so naše gibanje spremljali klepet, pesem in dobra volja. Za 14 udeležencev in udeleženk planinske ture v visokogorje, med katerimi nas je bilo 12 iz SŽPS in 2 iz SVSŽ, je bilo športno zaznamovano druženje, kot vedno, nepozabno in polno detajlov, ki se jih bomo radi spominjali.
Kogar ni bilo poleg, pa je zamudil krasen dan, poln kolegialnosti, tovarištva in občudovanja lepot visokogorja. Zato spomladi 2026 le toplo vabljeni, da se opogumite in se pridružite.
Besedilo: Doroteja Jazbec
Foto: D.J., Dolfi Teržan