Sindikat železniškega prometa Slovenije je za ljubitelje pohodnih korakov, rekreacije in/ali planinstva organiziral spomladansko pohodniško turo, ki je 9. maja potekala proti Veliki planini.
Večina prijavljenih se nas je pripeljala v prestolnico, kjer smo imeli dogovorjeno zborno mesto, z vlakom ICS 11. Po jutranji kavici smo se podali na avtobus, kjer so nam bili za dobrodošlico in za popotnico izročeni sendviči, rogljički in žitne ploščice, za katere je poskrbel Miran Prnaver. Sledila je vožnja mimo Kamnika, Stahovice in v bližini Kranjskega Raka smo izstopili ter se podali pohodniškemu petku naproti.
Pot nas le kratek čas vodila po ravninskem delu makadamske ceste proti planini Kisovec, kjer pa se je ob pogledu na versko znamenje sredi pašnikov obrnila navkreber in začeli smo ubirati prve korake, ki so ob vse višji strmini in vse večjem vloženem naporu pripeljali posledično do vse večje redkobesednosti.
Obšli smo Malo planino in se podali proti Gradišču ter Veliki Planini. Vreme, ki nas je spremljalo, je bilo tekom celotnega dne megleno in oblačno, nad čemer bi se verjetno marsikdo namrgodil, mi pa smo v dobri družbi in veselega razpoloženja bili prav zadovoljni, da so nam šle razmere toliko na roko, da vsaj deževalo ni. Tisti, ki smo lani jeseni bili deležni obilnega deževja med sindikalnim pohodom na Smrekovec, smo se tu in tam namuznili, češ, ko se spomnimo na naliv takrat, ugotavljamo, da so megla in oblaki na nebu prav zadovoljivi.
Medtem, ko nas je vodil planinsko navdahnjen član našega sindikata Dolfi Teržan (licenciran planinski vodnik), smo ob vzpenjanju opazovali eno izmed vrst encijana, priložnost smo imeli videti živahno rumen avrikelj sredi nič kaj za rast prijaznega skalovja, pa odcvetelo reso in tudi že odcvetele žafrane, po katerih je planina v spomladanskem času posebej znana.
Prvi krajši postanek smo naredili pri Domžalskem domu, kjer smo se odžejali in po potrebi okrepčali, vmes pa spremljali dostavo in razkladanje novih kompletov klopi in miz, ki so še dišali po značilnem vonju, ki ga oddaja les. Napovedali smo postanek z malico ob povratku z Velike planine in nadaljevali s hojo.
Povzpeli smo se do Gradišča, ki je s 1.667 metri najvišji vrh planine, ki se razprostira nad Kamniško bistriško ravanjo in se ustavili pri “razgledni roži”, ob pogledu na katero smo z zanimanjem pogledovali v vse smeri naokrog.
Po spominski fotografiji smo se podali naprej, vse do ene od treh postaj lani novozgrajene šestsedežnice Šimnovec. Tam je prišla na plan otroška navihanost nekaterih udeležencev, ki so se ob tem, ko so zagledali še zadnje zaplate snega, urno sklonili, sneg oblikovali v kepo in naciljali – proti najbližjemu. Smeha seveda ni manjkalo.
Rahlo smo se spustili navzdol in prispeli do Gostilne Zeleni rob, kjer pa smo se umaknili v toplo zavetje in si privoščili čaj, kavo ali kaj drugega, kar je v tistem trenutku zaprijalo. Preden bi se nam od hoje dobro ogreta telesa uspela ohladiti, smo se že namenili naprej. Približno polovica pohodnikov se je odcepila proti najbolj znani znamenitosti Velike planine – Jami Veternici, polovica pa je nadaljevala po dobro uhojenih stezah proti Veliki planini. Po še ne 15 minutah smo iz razpolovljene znova postali ena skupina in skupaj nadaljevali.
Že kmalu se nam je odprl pogled na pastirsko naselje največjega gorskega pašnika v Sloveniji – Velika planina v središču Kamniško-Savinjskih Alp in občudovali smo edinstveno arhitekturo koč ter neokrnjeno gorsko okolje.
Deležni smo bili tudi zanimivosti, ki nam jih je pripovedoval naš vodnik, od tega, da je s strani domačinov in rednih obiskovalcev poimenovan “župan” tega naselja ob vsakokratnem prihodu na drog pred kočo izobesil rdečo zastavo, pa kako so v zimi 1944/1945 nemški okupatorji in domobranci požgali vse pastirske koče (bajte) na planini, in kako so si v poletnem času med pašniki popestrili dneve ali večere z raznimi spontano pripravljenimi kulturno obarvanimi srečanji, ki so jih izvajali na delu, ki so ga poimenovali “parlament”, in še in še…
Med bolj ali manj vzdrževanimi kočami je posebno pozornost pritegnila ena, ki pa se je že začela sesedati sama vase, ker se je že približno dve desetletji niti dotaknila ni nobena skrbna roka.
Malce smo se povzpeli in prišli do Kapele Marije Snežne, postavljene leta 1938 po načrtih arhitekta Plečnika, ki pa je bila prav tako kot koče požgana v vojni vihri, a bila s prostovoljnimi prispevki in delom stranjskih faranov, planšarjev, bajtarjev in gasilcev ponovno postavljena leta 1988.
Še zadnjič v dnevu smo se spustili preko širnih planjav, ki so jih še mesec dni nazaj krasile vijolične preproge žafranov in ponovno prispeli do Domžalskega doma. Sledila je okusna in zaslužena malica, na izbiro smo imeli pasulj ali ričet s kranjsko klobaso, pa zelje s klobaso in ocvirki, gobovo juho – vsak je pohvalil, kar je dobil predse, za piko na i pa smo bili postreženi še s sladico: jabolčnim zavitkom ali skutnimi štruklji. Ko smo si odpočili in se okrepčali, smo že začeli počasi pogledovati na uro, z mislijo, da se bo potrebno odpraviti, če želimo “uloviti” t.i. Pohorca (vlak 502).
Kot se rado reče, smo “klobaso zašpilili” oziroma opravili spust tako, da smo gledano celotno traso prehodili krožno pot. Tako smo se vračali preko Male planine, ki smo jo na začetku dneva obšli – tokrat smo jo prečkali, pred tem pa šli preko terasnega dela Jarškega doma.
V dolino, kjer nas je na makadamskem parkirišču že čakal voznik avtobusa, smo se vrnili z nekaj zamude (čisto po železniško, kakopak) glede na zastavljeno časovnico, a še vedno optimistični, da vlaka št. 502 ne bomo zamudili. In kot se je izkazalo pozneje, ga res nismo (še celo za poslovilno kavico na železniški postaji v Ljubljani smo imeli čas).
Ko smo se peljali proti Ljubljani, pa se je, čeravno čisto proti koncu svetlega dela dneva – malo pred peto uro popoldan prvič pokazalo sonce in našemu razpoloženju dodalo še prijetnejša občutja.
Zavedanje, da smo preživeli čudovit dan, v dobri družbi, v objemu neokrnjene narave in v znamenju gibanja, nas je navdajal z zadovoljstvom in srečo, in preden smo se razšli, že naredili načrt, kam se podati prihodnjič – jeseni jo bomo mahnili v visokogorje, kam, pa naj za zdaj ostane še skrivnost…
Vseeno pa že sedaj vabljeni, da se pridružite naslednjemu pohodniškemu doživetju!
Doroteja Jazbec
Foto: Dolfi Teržan, D.J.