Od 17. do 19. maja je v Poljskem mestecu Wilkasy potekalo mednarodno srečanje sindikatov. Tega srečanja se tradicionalno udeležuje tudi delegacija SŽPS. V preteklih dveh letih je bilo srečanje odpovedano, ker razmere zaradi koronavirusa tako obliko druženja niso dopuščale.
Zato je bilo letošnje srečanje še toliko bolj zaželjeno in prisrčno. Sodelovanje s poljskim sindikatom, ki v veliki večini pokriva poklic prometnika, ima že dolgo tradicijo, zato so se med nami stkale trdne prijateljske vezi. In to je bilo čutiti na vsakem koraku, ko smo bili na Poljskem. Čutili smo odkrito naklonjenost, ki smo je bili deležni s strani gostiteljev, posebno še njihovega predsednika sindikata Aleksandra Motyke in njegove tesne sodelavke in obenem prevajalke Grazyne Koziolkiewicz. Grazyna je ves čas skrbela za nas, za naše dobro počutje in obenem prevajala, da smo se lahko z gostitelji dobro sporazumevali. Na srečanju so potekali formalni in neformalni pogovori o našem delu, o problemih, ki jih imamo, in seveda tudi o uspehih, ki smo jih dosegli za svoje članstvo. Vse te izkušnje nam pomagajo pri delu in so obenem spodbuda za nadaljnja prizadevanja.
O naših odnosih je zelo veliko povedala tudi gesta z otvoritve sindikalnega srečanja. Na začetku otvoritve se je predsednik poljskega sindikata Aleksander Motyka spomnil našega preminulega sekretarja sindikata Jožeta Skubica, ki je tudi bil v preteklosti na srečanjih na Poljskem. Njemu v spomin smo se vsi prisotni poklonili z minuto molka. To pietetno dejanje naših gostiteljev je nas Slovence globoko ganilo.
Poljski sindikat ZZDR PKP ima preko 7500 članic in članov. Zanimivo je, da je članic polovica in takšen delež je tudi prometnic na poljskih železnicah. Sindikat je razdeljen na regije in na srečanju je bila z nekaj člani zastopana vsaka njihova sindikalna regija. Skupaj z gosti iz tujine je bilo tako na srečanju približno 150 udeležencev.
V družabnem delu smo se pomerili v metanju cokle, metanju žoge na koš in v vlečenju vrvi.
Wilkasy je naselje v upravnem okrožju Gmina Giżycko v okrožju Giżycko, vojvodstvo Varminsko-Mazursko na severu Poljske. Leži približno 4 kilometre jugozahodno od Giżycka in 85 km vzhodno od regionalne prestolnice Olsztyn. Ima 2000 prebivalcev in leži ob jezeru Niegocin. V neposredni bližini so še druga jezera, ki smo jih spoznavali na vožnji z ladjico. Imeli smo tudi priložnost popeljati se z jadrnico in začutiti čar takega prevoza. Tistega popoldneva je bilo kar vetrovno in zato se je pri nekaterih pojavilo tudi malo strahu. Za marsikoga je bila to povsem nova izkušnja.
Sicer pa Wilkasy leži v bližini dela ruske države in ruskega mesta Kaliningrad. Ta del Rusije je ozemeljsko ločeno od ostale Rusije in je dostop po kopnem možen iz centralne Rusije le preko Litve in Belorusije oziroma Litve in Latvije. Ta posebnost je posledica razpada nekdanje skupne države Sovjetske zveze.
V nadaljevanju lahko preberete kratke izjave – občutke članov naše delegacije.
Robert Hrastnik:
Imel sem to čast, da sem zastopal barve SŽPS na mednarodnem srečanju železničarjev na Poljskem v mestu Wilkasy. Takoj po prihodu v Wilkasy so nas naši gostitelji toplo sprejeli, kot tudi ostale goste in tekmovalce. Ta pokrajina je znana po svojih jezerih, saj jih je preko 2600, in ima razvit turizem. V dopoldanskem času smo se športno udejstvovali, v popoldanskem času pa so nam gostitelji razkazovali jezera in prečudovito pokrajino. Z ostalimi železničarji smo izmenjevali izkušnje in probleme, ki se pojavljajo pri opravljanju dela. Naši gostitelji pa so se na vsakem koraku trudili, da bi bilo naše bivanje pri njih čim bolj prijetno in prijazno. Iz Poljske sem se vrnil poln pozitivnih vtisov o dobrih in poštenih ljudeh.
Sebastjan Strašek:
Na srečanju na Poljskem sem bil prvič. Doživel sem lepo izkušnjo, za katero so odgovorni poljski organizatorji in naša ekipa, s katero smo se odlično razumeli. Kolegi iz Poljske so poskrbeli za bogat program, kjer smo bili tekmovalni v metu cokle, vlečenju vrvi, metu na koš, tu smo se odrezali srednje – konkurenca je bila močna, vendar smo se zelo zabavali. Zahvalil bi se za priložnost obiska in naši ekipi za odlično sodelovanje, s temi fanti bi znova ponovil vse.
Franc Kolarič:
Ob povabilu na Poljsko sem bil zelo počaščen, da lahko grem še enkrat, in niti za hip nisem razmišljal, da ne bi šel. Lepa pokrajina, prijazni ljudje in njihova gostoljubnost so me navdušili. Pot je sicer naporna, vendar ni nič težko, ko vidiš, kaj za to dobiš. Bili smo super ekipa, imeli smo se res fajn.
Miran Prnaver:
Ko smo se vozili proti 1300 km oddaljenemu cilju, sem se spomnil besed poljskega papeža Karola Wojtyle, ki je davnega leta 1978 ob izvolitvi dejal, da prihaja iz daljne dežele. Res je Poljska precej daleč, a ko spoznaš njihove ljudi, z veseljem in ponosom lahko rečem prijatelje iz sorodnega sindikata, ti je vse blizu in domače. Prijateljstvo ne pozna ne meja in ne razdalje. Iskrena hvala Aleksandru, Grazyni in vsem ostalim, da mi bo tudi letošnje srečanje ostalo v nepozabnem spominu.
Članek in fotografije pripravil Miran Prnaver.
