Tradicionalni spomladanski pohod SŽPS

Lansko obljubo smo letos izpolnili. Za osvežitev spomina: lani smo vas prisrčno povabili, da se nam ob dnevu železničarjev pridružite na spomladanskem pohodu na Štampetov most. Na naše veselje se vas je nekaj našemu vabilu odzvalo. Čeprav so nas 13. aprila v Borovnici pričakale dežne kaplje, se železničarji nismo vdali. S svojo dobro voljo, ki smo jo prinesli iz različnih koncev naše prečudovite dežele, smo pregnali oblake in se po jutranjem krepčilu pogumno podali v Pekel. Ja, prav ste prebrali…podali smo se v Pekel. Pa tam ni bilo nobenega rogatega rdečega možica, ampak prečudoviti slapovi, ki so preko skalnih grebenov svojo obilno vodno gmoto spuščali v nižine. Pot navkreber je bila kar strma, saj smo si morali pomagati tudi z jeklenimi vrvmi za oprijem in plezanjem po »lojtrah«. Razne korenine so nam pomagale, da nam na spolzkih tleh ni preveč drselo. Po uri in pol sopihanja, smo prilezli na vrh, v vasico Pokojišče, kjer smo se kot pravi železničarji ustavili na čaju in kuhanem vinu.  Po krajšem postanku smo se spustili nazaj proti Ohonici, kjer nas je že čakalo kosilo, za katerega je poskrbel Đoko s svojimi pomočniki. Seveda tudi sladica ni manjkala, saj se je tudi ženski del družbe pri pripravi dobrot odrezal več kot odlično.
Moram priznati, da Štampetovega mostu nismo videli, smo pa zato preživeli čudovit dan v osrčju naravnih lepot, ob simpatični družbi in ob prijetni glasbi, ki jo je iz svoje harmonike izvabila Tanja.
Kam pa naslednje leto? No, tega še ne vemo. Vsekakor pa vas bomo spet povabili, da se nam pridružite.
 
Zabeležila Silva
PS. Kot po navadi mora organizator pohoda nekaj dodati.
Stokrat hvala Silvi, Nataši in Cvetki za posladke ter Tanji za venček domačih. Posebna zahvala tudi Rakcu za dobro kapljico in pomoč pri kuhanju.
Pa seveda,da ne pozabim: »Bog vam ohrani te dobre navade, saj je pohod tradicionalen.«
Vidimo se naslednjo pomlad!