Naš spletni portal uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali se strinjate z njihovo uporabo?

Logo
Dobrodošli na spletni strani Sindikata železniškega prometa Slovenije. Spletna stran je namenjena sprotnemu obveščanju naših članic in članov, vseh zaposlenih v podjetju Slovenske železnice d.o.o, hčerinskih podjetjih in drugih podjetjih ter širše slovenske javnosti o dogajanjih tako v sindikatu kot tudi znotraj slovenskih železnic.

Pristopna izjavaOstali obrazci

Potovanje s Kitajske prek Mongolije v Rusijo

Potovanje s Kitajske prek Mongolije v Rusijo

Za september 2013 smo v SŽPS OO Celje že dlje časa načrtovali daljši izlet v tujino. S kombijema nas je pot vodila iz Celja do Zagreba, nato z letalom v Moskvo in naprej do kitajskega Šanghaja. Mesto s 23. milijoni prebivalcev je poslovno središče države in najprometnejše pristanišče na svetu. Z letališča v središče mesta smo se odpravili z magnetnim vlakom (Meglev), ki dosega hitrosti prek 450 km/h. Ogledali smo si mesto, tudi s 468 metrov visokega TV stolpa.

Naslednji dan smo se s hitrim vlakom odpeljali do 1300 km oddaljenega Pekinga. V štirih dneh smo si ogledali njegove znamenitosti: največji trg na svetu-Trg nebeškega miru, Prepovedano mesto z 800 poslopji, od koder so kitajski cesarji vladali 500 let, živalski vrt z znamenitimi pandami in športne objekte, kjer so se odvijale olimpijske igre leta 2008.

Seveda na takšnem potovanju ne moremo mimo ogleda nekoč 6.700 km dolgega kitajskega zidu. Spotoma smo obiskali grobnice dinastije Ming, tovarne za izdelovanje vaz, svile in obdelavo žada.

Srečali smo se tudi s kitajsko kulinariko in riž je bil obvezna sestavina vsakega obroka. Le s pogledi smo opazovali bolj eksotične jedi iz škorpijonov, žab, kač, sviloprejk, pajkov, morskih zvezd in še mnogo drugih sestavin, ki jih imajo Kitajci na jedilniku.

V Pekingu se je začelo potovanje z vlakom po transibirski železnici. Prva etapa nas je vodila iz Pekinga do glavnega mesta Mongolije Ulan Batorja. Za 1550 kilometrov smo porabili 29 ur vožnje. Na meji z Mongolijo se spremeni tirna širina. Kitajski železničarji dvignejo celoten vagon skupaj s potniki in zamenjajo postavne vozičke. Po treh urah se pot nadaljuje.

V Ulan Batorju nas je posebej presenetil nered v cestnem prometu. V mestu smo si ogledali največje znamenitosti. Naslednji dan smo se odpravili v nacionalni park, kjer smo preživeli dva dni. Tudi prespali smo v nomadskem domovanju geru (v ruščini JURTA) in prejahali nekaj kilometrov z mongolskimi konji.

Iz Ulan Batorja smo se odpravili na drugi del naše transibirske železniške poti proti 1120 km oddaljenem ruskemu mestu Irkutsk.

V najlepšem sibirskem mestu Irkutsk nas je pričakala tudi sibirska klima. Ponoči se je temperatura spustila tudi pod ledišče, za razliko od nekaj dni prej, ko je bilo v Šanghaju tudi prek 32⁰C. V bližini mesta je tudi Bajkalsko jezero, ki je največje sladkovodno jezero na svetu.

Iz Irkutska smo se z letalom odpravili do glavnega mesta Sibirije Novosibirska in nato naprej do Moskve.

Zadnji dan smo si dopoldan ogledali nekaj znamenitosti glavnega mesta Rusije: športni center Lužniki, Rdeči trg in še nekaj cerkva, nato polet proti Dunaju. V večernih urah pa smo se vrnili na izhodišče v Celje.

Obiskali smo tri azijske države, tri prestolnice. Prepotovali smo približno 14.500 km z letalom in 4000 km z vlakom, še nekaj kilometrov z avtobusom, taksijem, kombiji, metrojem, konji, rikšami in ladjo.

Skoraj tritedensko popotovanje je bila res nepozabna izkušnja.

 

Edvard Kostić