Naš spletni portal uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali se strinjate z njihovo uporabo?

Logo
Dobrodošli na spletni strani Sindikata železniškega prometa Slovenije. Spletna stran je namenjena sprotnemu obveščanju naših članic in članov, vseh zaposlenih v podjetju Slovenske železnice d.o.o, hčerinskih podjetjih in drugih podjetjih ter širše slovenske javnosti o dogajanjih tako v sindikatu kot tudi znotraj slovenskih železnic.

Pristopna izjavaOstali obrazci

Izlet OO SŽPS Zidani Most

Izlet OO SŽPS Zidani Most

Končno, smo se vsi strinjali. Po dolgem času se odpravimo na težko pričakovani izlet, ki smo ga čakali, čakali in dočakali ….

35 se nas je ob 8.00 zbralo pred avtobusom v Zidanem Mostu. Nič nismo čakali, smo se kar hitro proti Velenju odpeljali, vmes pa seveda na kratko okrepčali.

Ogledali smo si Muzej premogovništva Slovenije v Velenju, ki je eden najbolj sodobnih tehničnih muzejev v Evropi. Ogled muzeja je razdeljen na dva dela. Na vodenem ogledu podzemnega dela, do katerega se v nekaj sekundah spustimo z dvigalom 160 metrov pod površje zemlje, obiskovalci ob pomoči vodnika in multimedijske predstavitve spoznajo nastanek, odkritje in pridobivanje premoga nekoč in danes. Zgodbo oblikuje 18 scen in 15 lutk rudarjev, ki oživijo s sodobno avdiovizualno opremo. Vsi obiskovalci dobijo rudarsko malico in se popeljejo s podzemno železnico. Drugi del omogoča ogled stalne razstave o razvoju slovenskega premogovništva. Obisk muzeja je atraktiven, zanimiv in ga toplo priporočam.

Po vrniti izpod zemlje smo se povzpeli na velenjski grad, ki stoji na vzpetini nad mestom Velenje v Šaleški dolini. Je eden najbolje ohranjenih gradov v Sloveniji. Star je približno 700 let, prvič pa se omenja že leta 1270. Skozi stoletja so se lastniki pogosto menjavali. Prvi lastniki so bili Kunšperški, zadnji pa je bila italijanska plemiška rodbina Coronini Kromberg. Srce gradu je arkadno dvorišče. Grad je bil v svoji zgodovini močno utrjen, zato ga niso zavzeli niti Turki niti uporni kmetje. Po 2. svetovni vojni je grad postal državna last. Najprej so bila tu rudarska stanovanja, po letu 1957 pa so se grajski prostori začeli postopno preurejati v muzej – danes so v gradu prostori Muzeja Velenje. Na ogled je 11 muzejskih in galerijskih zbirk, tri izmed njih smo si ogledali, med drugim tudi posebnost muzeja – zbirko afriške umetnosti Františka Foita, ki je edina tovrstna zbirka v Sloveniji.

Sledila je kratka vožnja do Šaleških jezer (Velenjsko, Škalsko in Družimirsko), ki so nastala kot posledica izkopavanja lignita. Kjer so danes jezera, je bilo več podeželskih naselij, ki so delno ali v celoti izginila pod vodo. Med tremi jezeri je najbolj priljubljeno Velenjsko jezero, ki spada s površino blizu 1,4 km2 in s prostornino 30,5 milijonov m3 med največja jezera v Sloveniji. Voda Velenjskega jezera je okoljsko neoporečna. Čudovito je urejeno za poletna potepanja in kopanje.

Ker pa je deževalo, se nismo odpravili na kopanje, smo si pa privoščili takšno »ta pravo« kavico.

Sicer pa tudi dež ni ovira, da se ustavimo v prelepem Mozirskem gaju, parku cvetja ob Savinji. Marljivi vaščani so ob pomoči slovenskih vrtnarjev nekdaj divje odlagališče smeti spremenili v cvetlični gaj, ki je danes priljubljena turistična točka. Ogledali smo si gredice mozirskega tulipana, zeliščni in japonski vrt, drevored in se sprehodili med kaščami, vodnimi mlini, kmečkimi hišami, kovačijami, kozolci in drugimi tradicionalnimi zgradbami Savinjske doline. Vsekakor, dragi moški člani, če bi radi razveselili nežnejši spol, z izletom in ogledom Mozirskega gaja ne boste zgrešili.

Tako, današnje potepanje je skoraj pri koncu, samo še na odlično kosilo v odlično gostišče z odlično postrežbo smo se odpravili. Ob dobri hrani, vinu ter pogovoru o marsičem se je dan prevesil v večer, ko smo se polni lepih vtisov odpravili proti domu.

Sedaj že komaj čakamo naslednji izlet, priložnost za pogovor, kakšen vic, da se nasmejimo in pošalimo, mogoče tudi na svoj račun.

Na ogledu v rudniku nam je pesnik Anton Aškerc, seveda na virtualni način, prebral del svoje pesmi, ki se ti tam doli pod zemljo še toliko bolj zareže v srce…

DELAVČEVE PESMI O PREMOGU – Anton Aškerc

Globočje in globočje, dol v prepad …
Bojiš-li vožnje se pod zemljo čudne,
ko peljal bi v vodnjak se, bratec moj?
Kaj, če utrga se železna vrv?
In vse to pade z viška zdaj tja dol
globoko več sto metrov … Ni to šala!
Otročje misli in otročji strah!
Kaj ne, tovariš? Kdor se rad boji,
pod zemljo ta ne hodi kruha iskat …

Na dnu. Na vse strani gredo hodniki
ko rovi krtovi. In delavci
ko krti črni se razhajamo.
Temnejša in tesnejša pot čimbolj.

Soparno je in dihaš tukaj težko.
Vročina raste … Bližamo se peklu?
Da, pekel tu je nekaternikom;
hudo se pokorijo v njem za greh,
da hočejo živeti in pa jesti …

Brlijo lučke blede v zagati,
ko vešče po močvirju ti migljajo …
V polmraku pa se gnetejo možje
do pasa nagi, mladi, žilavi;
in kopljejo in izkopavajo
in ga vzdigavajo iz temnih jam –
zaklad podzemski, »črni diamant« …

Zapisala: Tatjana Tržan
Foto: Miran Prnaver