Druga majska sobota je bila za člane in tudi članice (v manjšini) Sindikata železniškega prometa Slovenije rekreativno obarvana, saj smo vzeli pot pod noge in tekom dneva prehodili nekaj manj kot 17 kilometrov v sklopu spomladanskega pohoda, ki je to leto potekal na Nanos.
Več kot polovica udeležencev je prišla s štajersko-posavske smeri, manjši del pa z dolenjske in notranjsko-primorske. In ravno zaradi zamude jutranjega vlaka, s katerim so v Ljubljano, kjer je bilo zborno mesto, prihajali z novomeške smeri, se je že v začetku dne zgodil časovni zamik glede na zastavljeno časovnico osvajanj vrhov, postankov in tudi cilja.
Ko smo bili vendarle vsi zbrani, smo z mini-busom in prijazno voznico na čelu le-tega krenili s ploščadi pred Železniško postajo Ljubljana proti Postojni. Že na primorsko-notranjskem območju, ko smo z avtoceste izvozili proti Razdrtem, sta se nam pridružila še dva pohodnika in po kratki vožnji smo v naselju Strane izstopili. Vsak svoj nahrbtnik smo še dodatno napolnili z okrepčili, ki nam jih je namenil sindikat – sendvič, žitna ploščica, voda, rogljič, in preden smo se podali navkreber, smo le še posneli skupinsko fotografijo, nato pa se z zmernim tempom odpravili v hrib.
Spremljali smo oznake in markacije, sicer pa nas je poznavalsko vodil Adolf Teržan, ki je planinski vodnik z licenco in ob tem, ko nas je na sindikalnem pohodu usmerjal strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, nas ni bilo strah, da bi zašli s poti, četudi se nam je mnogim na trenutke na delih, kjer je prevladovalo kamenje, zdela pokrajina malodane enaka.
Začetni del pohoda je potekal po precej položni poti po obronkih gozda, čez čas pa se je trasa začela vzpenjati in po približno uri in pol hoje smo bili za zagonsko energijo in dobro voljo nagrajeni s prvim daljšim postankom – pri cerkvi, ki stoji sredi nanoškega gozda, južno od Suhega vrha, pod pobočji Votle stene, ki se strmo spušča z Nanoške planote. Ob cerkvi svetega Brica (po nekaterih zapisih tudi sveti Brikcij) je nekaj klopi, zaradi gozda, ki cerkev obdaja, pa nismo imeli priložnosti za razgledovanje kam drugam kot v drevesa in krošnje. Z zanimanjem smo posedeli tudi ob kamnitem zunanjem oltarju in si ogledali ornamente na sakralnem objektu sredi gozda ter s citati okrašena okna.
Po malici, ki smo si jo večinoma privoščili kar na tej točki, je sledilo vzpenjanje proti novemu cilju. Podali smo se do Suhega vrha, ki je s svojimi 1.313 metri nadmorske višine najvišji vrh nanoške planote. Tu je bil po tem, ko je bilo za nami že kar precej hoje in so bile iz teles izpuščene že mnoge potne kaplje, malce daljši postanek. Čas za preobleči se v sveža, suha oblačila, vpis v vpisno knjigo, prigrizek.
Suhi vrh nam je postregel z razgledi v vseh smereh neba, proti Postojnski kotlini in hribovju, ki le to obdaja, ker pa je bilo vreme jasno in sončno pa tudi vse od Julijskih Alp prek Karavank do Kamniško Savinjskih Alp in Snežnika. Občutili smo primorski veter, ki nas je kljub za maj visokim temperaturam zraka, kar precej osvežil in ob pregretosti teles niti dolgi rokavi medtem, ko smo obmirovali na Suhem vrhu, niso bili odveč.
S Suhega vrha smo se nato namenili na Nanos. Na poti do tja smo se nekateri radovedno (ob dogovoru) čez čas odcepili, saj nas je vodnik Dolfi opozoril na star vojaški rov, ki lahko služi tudi kot zasilni bivak.
Seveda nas je nemalo vklopilo svetilke na mobilnih telefonih in se podalo skozi rov, kjer smo uzrli nekaj manjših “prostorov”, izkopanih skozi glavno traso, pozornost so nam vzbudile tudi obpotne line v stenah 
za (predvidevamo) svetilke petrolejke.
Ob vmesnem klepetanju smo premagovali korak za korakom, grič za gričem in bili vse bližje Nanosu. Pot je bila lepa, razgibana in v tem času predvsem zelena, tako nam je nudila ravno pravšnjo mero zavetja pred opoldanskim soncem. Tudi čutila za vonj so nam med hojo dobro delovala, saj so velike zaplate čemaža, ki je rasel ob poti, skozi naše nosnice potiskala znan vonj po česnu.
Tik preden smo osvojili Nanos, smo se ustavili pred novoprenovljeno Vojkovo kočo na Nanosu, ki pa nam ni nudila okrepčila, saj še nima pridobljenega uporabnega dovoljenja. Malce smo se zadržali tudi pri spomeniku Janku Premrlu – Vojku, slovenskemu partizanu in narodnemu heroju, ki je med drugo svetovno vojno bil boje med drugim tudi na Nanosu.
Z razgledne točke Pleša, kjer je RTV-oddajnik Nanos, smo uspeli videti tudi morje, nato pa se z mislimi na toplo malico, ki nas bo čakala na povsem zaključni točki druženja v dinarskem gorstvu, podali proti koči, ki se nahaja na območju Podnanosa. Vmes smo se že šalili, ali nismo nemara zašli, saj se je na trenutke zdelo, da poti ne bo in ne bo konec. Na eni od steza do tja smo imeli priložnost videti modrasa, ki se je pred nami umaknil proti bližnjem skalovju.
Pravo veselje in olajšanje po večurni hoji pa je nastopilo, ko se je pred nami odprl pogled na jaso, na njej pa lično kočo, pred katero je počivalo na klopeh na prostem že nekaj pohodnikov. V Eko koči Nanos je sledilo zares okusno kosilo, vse od juhe pa do sladice, ter s kavico za piko na i ter šilcem žganega za potrditev.
Čudovitih vtisov smo pozno popoldan zapustili območje nanoške planote, site in prijetno utrujene nas je na zaključek pohodnega kroga prišla iskat voznica, ki nas je zjutraj v naselju Strane odložila, in tekom vožnje do Ljubljane smo si pripovedovali šale in anekdote, da je pot hitreje minila.
V Ljubljani pa znova vsak na svojo stran; Dolenjca na vlak proti novomeški progi, Štajerci in Posavci pa – ker nam je “pohorc” že zdavnaj odpeljal, smo se posedli na IC 526 in namenili do Zidanega Mosta oz. Celja in Maribora.
Bil je prijeten dan; Dolfi je poskrbel za odlično vodenje in nas opozarjal na lokalne naravne in kulturne znamenitosti ob poti, Miran je bil organizacijski vodja, ki je bdel tudi nad tem, da niti med potjo niti na koncu le-te nismo bili lačni ali žejni, vsi pa smo pridali k temu, da je bilo vzdušje zabavno, humorno in sproščeno.
Združili smo prijetno s koristnim in se že veselimo novih planinskih podvigov, ki bodo organizirani v bodoče!
Besedilo: Doroteja Jazbec
Foto: Dolfi Teržan, Silvester Gašper Stropnik in Miran Prnaver