V mestu Kladovo ob reki Donavi na srbsko – romunski meji, so med 26. in 29. avgustom letošnjega leta potekale 16. delavsko športne igre v organizaciji Sindikata izvršnih službi – Srpskih železnica.
SŽPS se teh srečanj udeležuje od leta 2014. Letošnja delegacija SŽPS je štela štiri člane in kot zanimivost, vsi smo bili letniki 1965. V uradnem delu je potekal seminar iz varnosti železniškega prometa, varnosti in zdravja pri delu, v prostem času pa so potekale športne igre in ogled lokalnih znamenitosti. Srbski gostitelji so se tudi letos zelo potrudili glede organizacije srečanja. Njihova gostoljubnost je pa tako že pregovorna. Na srečanju so sodelovali predstavniki srbskega železniškega sindikata iz 11 regijskih odborov (po naše bi to bili območni odbori ). Sedem je bilo tujih delegacij in smo prihajali iz 5 držav (Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Črna Gora, Poljska in Slovenija). Vseh udeležencev srečanja je bilo cca 400. V formalnih in neformalnih pogovorih smo spoznali, da imamo sindikati v marsičem podobne probleme in aktivnosti delovanja, po drugi strani pa so razmere v Slovenij in na SŽ bistveno boljše in zgledneje urejene, kot na železnicah in državah, od koder so prihajali predstavniki na srečanju. Vsaj tako so nam zatrjevali ostali gostje. To je seveda po svoje dober občutek za nas, po drugi strani pa resna zaveza, da s trdim delom za ohranjanje pravic naših članov nadaljujemo.
Mesto Kladovo s približno 10 tisoč prebivalci leži ob reki Donavi, ki je mejna reka med Srbijo in Romunijo. Kladovo je del nacionalnega parka Đerdap. Zelo zanimiv je bil izlet z ladjo po reki Donavi. Izvedeli smo marsikatero zanimivost o tej drugi najdaljši evropski reki (za Volgo). Izvira v Schwarzwaldu na jugozahodu Nemčije (v zvezni deželi Baden-Württemberg), nakar teče 2860 kilometrov proti vzhodu/jugovzhodu do izliva v severni del Črnega morja, na meji med Romunijo in Ukrajino. V njenem porečju živi okrog 81 milijonov ljudi, ki njene vode izkoriščajo za kmetijstvo in industrijo. Teče skozi glavna mesta štirih držav, Dunaj (Avstrija), Bratislavo (Slovaška), Budimpešto (Madžarska) in Beograd (Srbija). Njena največja širina dosega na enem mestu preko pet kilometrov, največja globina pa se približa 100 metrom.
Obiskali smo tudi sosednjo Romunijo. Na ladji, s katero smo prečkali Donavo, smo doživeli zanimiv dogodek. Fotografirali smo se ob srbski zastavi, ker smo bili v Srbiji in ladja je bila srbska. Sam sem imel majico s slovensko zastavo, tako da se je vedelo, od kod prihajamo. Eden izmed potnikov, starejši moški, je komentiral: » Poglej njih. Fotografirajo se zraven srbske zastave, a nekoč so rušili skupno državo Jugoslavijo.« Iz tega se ni razvilo nič hudega. Z možakarjem smo se potem zapletli v zanimiv in prijazen pogovor in smo se kar težko ločili v Romuniji, ko smo šli vsak svojo pot. Sicer pa je mejna kontrola v Romuniji, čeprav je članica EU, še vedno precej stroga in dolgotrajna. Bolj spominja na stare čase, ko je bila Evropa razdeljena z železno zaveso, kot na leto 2019. Da smo že kar malo pozabili na stare (ne ravno dobre) čase, smo spoznali na poti domov, ko je trajalo čakanje na srbsko – hrvaški meji skoraj skoraj tri ure.
Ne glede na vse, smo preživeli prijetne dni v Srbiji, spoznali nove prijatelje. S tistimi, ki se poznamo že od prej, pa še okrepili vezi.
Hvala Sindikatu izvršnih službi – Srpskih železnica in njihovemu predsedniku Nebojši Nikiću za povabilo in za ves trud, da smo se med njimi počutili lepo in doživeli poseben, pristen odnos, ki ga je bilo čutiti na vsakem koraku.
Besedilo : Miran Prnaver
Foto: Milorad Šljivič, Jozo Rašić, Miran Prnaver in Sindikat izvršnih službi – Srpskih železnica
