Na naslovnici te številke piše za leto izhajanja rimska številka XXV, kar pomeni, da glasilo Prometnik s to številko stopa v 25. leto izhajanja. Zato je prav, da je nekaj vsebine namenjene temu jubileju. Nekaj podatkov in statistike o zgodovini glasila lahko preberete na naslednji strani. Objavljamo intervju s prvim urednikom glasila, ki še danes aktivno sodeluje pri oblikovanju glasila. Pišemo tudi o neslavni obletnici. Letos je minilo 50 let od zaprtja proge Velenje–Dravograd. Sindikalna centrala Alternativa, katere člani smo, je obhajala 20. letnico delovanja. Nekaj o tem boste tudi lahko prebrali v notranjosti glasila. Predstavljamo našo počitniško kapaciteto v Atomskih Toplicah – Podčetrtku.
V intervjuju smo se pogovarjali z dirigentom godbe SŽ, ki to dirigentsko palico zelo uspešno vrti že 20 let. Od naših članov sveta delavcev predstavljamo članico v ŽIP-ovem svetu delavcev. V rubriki »Postaje so naše ogledalo« smo si ogledali mariborsko vozlišče: postaje Maribor, Maribor Studenci in Maribor Tezno.
Predstavljamo delovno mesto vzdrževalca vozne mreže, OO SŽPS Novo mesto, člana uredniškega odbora, ki je velik ljubitelj raziskovanja zgodovine železnic (tokrat nam predstavlja železniške uniforme skozi čas). In pogovarjali smo se z upokojenim prometnikom, ki je do sedaj prejel že 390 pokojnin. In še marsikatere druge članke boste našli v 117. številki Prometnika.
Ta številka bo izšla pred mednarodnim praznikom dela. V teh trenutkih se lahko vprašamo, ali je delo še vrednota. Marsikdaj se lahko vsaj v naši državi zavemo, da žal delo ni dovolj velika vrednota. Celo nasprotno, da se nedelo, goljufija, kraja nagrajujejo bolje, vsaj na kratki rok. Prav tako se v teh časih lahko vprašamo, ali je življenje še vrednota. Evropa, naša celina, je najbolj razvita celina, bogata, najbolj zaželjena. Imenujemo jo tudi stara celina. In to dobesedno in v prenesem smislu besede.
Rojstev je v Evropi bistveno premalo, da bi lahko tako in v takem številu preživeli. Evropa in naša civilizacija v tem smislu umira, izumira. Pred kratkim sem izvedel za senzacionalen podatek. Evropa bo, če bo hotela preživeti, ohranjati in nuditi dejavnosti, ugodnosti, da bo opravljeno vse delo in da bo sploh lahko funkcionirala, do leta 2050 po nekaterih analizah potrebovala 180 milijonov novih prebivalcev – beri priseljencev. To pomeni za 90 Slovenij novih prebivalcev. In ti novi prebivalci zadnja leta že zavzeto trkajo na naša vrata. Nekaj jih sprejemamo, nekaj jih ustavljamo z bodečo žico, nekaj se jih vsakodnevno utopi v morju na poti v obljubljeno deželo. Več kot očitno smo pred zahtevnimi, na videz nerešljivimi vprašanji.
In kako lahko jaz spreminjam svet? Konrad Adenauer, eden izmed ustanoviteljev moderne povojne Evrope, je zapisal: »Ljudje so, kakršni so. Drugačnih ni.« S tem dejstvom se moramo soočiti.
In edini način, da spremenimo svet (očitno ga je nujno potrebno spremeniti), je, da spremenimo sebe. Samo tako bomo lahko spremenili tudi druge in naredili jutrišnji dan lepši in boljši, pravičnejši za vse.
Težka in zahtevna pot je to. A edina. Veliko trdne volje, upanja in uspeha nam vsem skupaj želim na tej poti.
Miran Prnaver, glavni urednik