Potem, ko smo lani obiskali naše glavno mesto Ljubljano, smo se v OO Zidani Most letos odločili za obisk štajerske prestolnice. Tako je naš tradicionalni jesenski izlet potekal v petek, 7. oktobra, v Mariboru. Maribor je drugo največje mesto v Sloveniji in središče Mestne občine Maribor. Ima približno 110 tisoč prebivalcev. Je univerzitetno in metropolitansko mesto ter gospodarsko, finančno, upravno, izobraževalno, kulturno, trgovsko in turistično središče severovzhodne Slovenije. Maribor je bil Alpsko mesto leta 2000, Evropska prestolnica kulture leta 2012, Evropsko splavarsko mesto 2012 in Evropska prestolnica mladih 2013.
V mestu je vrsta institucij nacionalnega pomena. Tukaj imajo sedež Univerza v Mariboru, Institut informacijskih znanosti – IZUM, Nova KBM, Zavarovalnica Maribor, SNG Maribor, Univerzitetni klinični center Maribor in Mariborska nadškofija. V mestu imajo sedež nacionalne institucije, kot so Pošta Slovenije, Slovenski podjetniški sklad, Javna agencija Republike Slovenije za energijo in Agencija za železniški promet.
Maribor je središče slovenske Štajerske in sedež Podravske regije ter Vzhodne kohezijske regije. Leži na 274,7 m nadmorske višine, ima nadvse ugodno lego na križišču pomembnih evropskih poti ob reki Dravi, med Pohorjem, Kozjakom in Slovenskimi goricami, med Dravsko dolino in Dravskim poljem.
Mi smo se v Maribor odpravili, kot se spodobi, z vlakom. Skupno pot smo začeli v Zidanem Mostu. Naši prošnji za popust pri nakupu vozovnic so se zelo prijazno odzvali kolegi iz SŽ-Potniški promet, d. o. o. Po prihodu v Maribor smo si najprej ogledali Center vodenja prometa (CVP). Tu so nas prijazno sprejeli zaposleni in nam hoteli predstaviti pomen in vlogo CVP-ja. Žal pa to ne moremo potrditi za njihove nadrejene. Kljub temu da smo se z njimi srečali že na peronu in povedali, da gremo na obisk v CVP, in kljub temu, da so, po mojih informacijah, bili tako zaposleni kot nadrejeni s strani naših sindikalnih kolegov obveščeni o našem obisku in nanj ni bilo pripomb, je prišlo do resnih težav. Po nekaj minutah je isti samostojni strokovni sodelavec, ki nam je prej pokazal vrata s perona, kje se pride do CVP, prišel v te prostore in dejal oziroma zahteval od mene, da zapustimo CVP, ker naj bi motili tehnološki proces dela. Verjetno ljudje, ki že nekaj desetletij delamo v prometu, vemo, kako in kdo rad moti tehnološki proces, in verjetno smo bili res odlični kandidati, da bi motili naše stanovske kolege, s katerimi se vsako izmeno v službi pogovarjamo in delamo, a tokrat smo se želeli srečati še v živo. Od kje oziroma od koga je v teh nekaj minutah samostojni strokovni sodelavec dobil to direktivo (kot je sam dejal – od nadrejenih oziroma nadrejenega), ne vem točno. Na izrecno željo zaposlenih smo nekaj minut še ostali v CVP-ju in izvedeli najnujnejše, kje in kako se tu upravlja in vodi promet. Potem smo z zelo grenkim priokusom zapustili prostore CVP-ja. Res je, da sama dejanja veliko več povedo o akterjih samih na drugi strani, kot o nas, ki smo brez kakšnegakoli slabega namena želeli spoznati delo v CVP-ju. V končni fazi pa človek lahko vpliva le na svoja dejanja in nič več ali manj. Je pa lepo, če s svojimi dejanji in življenjem delaš življenje lepo in prijazno najprej samemu sebi in s tem tudi njim, s katerimi živiš, delaš ali se na kak drug način srečuješ in ustvarjaš odnose. In končno sodbo o dobrem in slabem raje prepustimo večni Resnici, pred katero bomo nekoč dajali odgovore, pa če je komu to danes všeč ali ne in če to danes kdo verjame ali ne. Samo še za piko na i celotni zgodbi: nekateri akterji te prijazne zgodbe so bili nekoč, v ne tako davni preteklosti, člani našega, zidanmoškega območnega odbora SŽPS. Kakršenkoli komentar je odveč in nepotreben.
Po tem »prijaznem« sprejemu na železniški postaji Maribor smo odšli proti mestu in v celotnem popoldnevu spoznali, da so Mariborčani prijazni in zelo gostoljubni in res bi bilo škoda pokvariti ta vtis na osnovi dveh ali nekaj zaposlenih železničarjev na mariborski postaji.
Pred Turistično informacijskim centrom Maribor nas je čakala prijazna vodička, gospa Petra, in začeli smo zelo zanimiv dvourni ogled središča mesta. Ves ta čas je bilo precej oblačno vreme, vendar je zdržalo do konca brez dežnih kapljic. Tudi vreme je bilo v Mariboru prijazno do nas. Najprej smo se prestavili na Trg svoboden, kjer smo videli spomenik NOB, frančiškansko cerkev in izvedeli, da je pod nami največja mestna klet v Evropi. Obsega 20 000 m/2, ima 2,5 km podzemnih hodnikov in kapaciteto 6 milijonov litrov žlahtne kapljice. Na Grajskem trgu smo si od zunaj ogledali Mariborski grad in kip Svetega Florjana. Zvedeli smo, da so v preteklosti na Slovenski ulici (v časih, ko so v mestu prevladovali Nemci) živeli pretežno Slovenci in nato smo zavili na Gosposko ulico, kjer pa so prevladovali Nemci. Na Slomškovem trgu je stolnica, v kateri je pokopan prvi slovenski blaženi škof Anton Martin Slomšek, ki je v težkih časih sredine 19. stoletja sedež škofije iz Št. Andraža na Koroškem prestavil v Maribor in s tem v veliki meri preusmeril tok zgodovine, da so ti kraji še danes slovenski. Pred stolnico je na enem kraju velik Slomškov spomenik, na drugi strani pa plošča, ki spominja na dvojni papežev obisk v Mariboru. Sveti papež Janez Pavel II. je mesto Maribor, kot edino v Sloveniji, obiskal dvakrat, in sicer leta 1996 in1999. Sicer pa Slomškov trg obdajajo vse najpomembnejše institucije v mestu: Univerza – rektorat, Slovensko narodno gledališče, nadškofija in sedež Pošte Slovenije.
Naslednji trg, ki smo ga obiskali, je bil Glavni trg s kužnim znamenjem in Mestno hišo – Rotovžem. V mestni hiši sedaj ni več občinskega središča, ampak služi kot poročna dvorana. Na tem trgu je imel leta 1941 govor nacistični voditelj Adolf Hitler, ki je kot eno redkih mest obiskal tudi Maribor in zahteval, da to deželo naredijo zopet nemško. Tudi to priča o pomembnosti Maribora. Sledil je naš sprehod do Drave, do Lenta, in ogled znamenite najstarejše trte na svetu. Zvedeli smo, čemu se ima zahvaliti, da je najstarejša na svetu.
Na poti proti cilju oziroma izhodiščni točki smo občudovali še vodni stolp, Narodni dom in za zaključek še lepo, na novo preurejen Trg Leona Štuklja, posvečenega velikemu olimpijskemu šampionu.
Ko smo končali peš sprehod, je sledil ogled še malo širšega Maribora, in sicer s turističnim vlakcem Jurček, ki vozi po cesti. Zapeljali smo se proti Mestnemu parku, mimo stadiona in prečkali tudi reko Dravo. Vožnja je bila zanimiva, res pa se je poznalo, da je bil dan kar jesenski in nam ni bilo ravno pretoplo. Zato se je zelo prilegla topla in okusna večerja v stari mestni gostilni Štajerc. Sledila je še vožnja s pravim vlakom iz Maribora proti domu. Tako smo končali zanimiv izlet in poučen ogled mesta Maribor.
Besedilo in foto: Miran Prnaver
