Konec maja je tudi letos potekalo tradicionalno športno – družabno srečanje na Poljskem. Udeležila se ga je tudi 5-članska ekipa SŽPS. Tokrat je bilo srečanje na severu Poljske v bližini mesta Olsztynek. Nekaj vtisov naših udeležencev lahko preberete v spodnjih vrsticah. Več o tem srečanju pa v naslednji številki glasila Prometnik.
Borut Jug:
»’Tudi zgodnji odhod iz Slovenije ne pokvari pogovorov v prijetni družbi, zato tudi dolga vožnja hitro mineva. Pozno zvečer smo z nekaj zamude na cilju. Pričaka nas deževno in hladno vreme. Saj se ne čudim, ko smo pa nekje blizu Baltika. Gostitelji so nadvse prijazni odprti ljudje, predvsem pa veliki veseljaki. V takem vzdušju čas našega bivanja še prehitro mine. Obisk poljskih kolegov je bil zame čudovita izkušnja spoznavanja novih ljudi in njihove kulture. Polna dobre volje in pozitivne energije. Upam, da smo vsaj delček tega prinesli s seboj v Slovenijo.«
Tatjana Žuna:
»Letošnjega povabila, da se udeležim športnih iger na Poljskem, sem se zelo razveselila. Kljub dolgi vožnji smo preživeli prijetne skupne trenutke kot ekipa, ki se je zelo dobro ujela, tako v prijateljskem kot tudi športnem duhu. Naši poljski kolegi so se izkazali za popolne gostitelje, saj so se vse dni našega bivanja zelo trudili, da smo se med njimi počutili domače in sproščeno. Ob povratku domov smo vsi polni lepih vtisov in bogatejši za nekaj novih prijateljstev.«
Miran Prnaver:
»Letošnje športno-družabno srečanje na Poljskem je bilo zelo dobro organizirano v vseh pogledih. Poljaki so se res potrudili. In tudi v odnosu do naše slovenske ekipe smo čutili posebno naklonjenost in pozornost. Čeprav situacija v poljski državi in na poljskih železnicah ni idealna, so Poljaki pokazali, da se znajo pristno veseliti in zabavati ter biti polni optimizma. In v tem pogledu bi jih lahko marsikdaj imeli za zgled.«
Tatjana Petek:
»Dežela je ena sama neskončna ravnina. Sonce je zahajalo nekje daleč za obzorjem in ne za hribom, kot je pri nas običajno. Poljaki so dobrosrčni in prijazni ljudje. V vas Mierki smo prispeli pozno zvečer, v dežju. Gostitelji so nas prisrčno sprejeli in tudi vse naslednje dni so nas prav razvajali. Posebej Gaga. Poljski jezik je težko razumljiv in precej nenavaden za naša ušesa, ampak so bile zato tam tudi prevajalke. Zelo prijazne punce. Hvala, Ana, Gaga in Milja.«
Jože Skubic:
»To je bil moj prvi obisk Poljske. Sedaj vem, od kod in zakaj tako navdušenje mojih kolegov ob vrnitvi s preteklih srečanj. Ko malce bolj spoznaš Poljake, vidiš, da so to res preprosti ljudje, vedno pripravljeni narediti vse, da se pri njih počutiš karseda najbolje. Takih ljudi ni težko imeti za prijatelje, pravzaprav jih kaj kmalu začneš pogrešati. Skratka, enkratno.«
