Elektromehanske signalno-varnostne naprave so nekaterim prometnikom, kretnikom ter vzdrževalcem SV naprav precej domače. Vendar so njihov razvoj, delovanje in raznolikost marsikomu še vedno neznanka. Prav tako ni literature na to temo, zato sem se odločil, da za glasilo Prometnik in spletno stran SŽPS objavljam članke na temo danes že predvsem muzejske signalizacije, ki na nekaterih stranskih progah še kroji varnost v železniškem prometu.
Preden pa je prišlo do odkritja in vgradnje elektromehanskih signalno-varnostnih naprav konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja, so na železnici uporabljali drugačne preprostejše signale (signali z košarami ali ščitni signal). Odvisnosti kretnic s signali skorajda ni bilo oziroma je bila varnost postavitve v popolni odvisnosti od človekovega posluževanja in prepričanja, da je vozna pot pravilno postavljena. Na tak način se je vodil promet na postaji Ptuj do leta 1971, ko so tudi na Ptuju vgradili elektromehanske signalno-varnostne naprave. Do leta 1971 je bila v uporabi kovinska omara, v kateri so bili kretniški ključi, do katerih je imel dostop samo prometnik. Ko je imel pravilne kretniške ključe v omari za določen tir, je šele lahko iz iste omare vzel ključ za peronsko postavljalo in tako postavil signal na prosto (v tem primeru že likovni ali mehanski signal avstrijske enotne tipe). Sistem je v tem primeru podoben kot pri mehanskih signalno-varnostnih napravah (ki je vam železničarjem poznan, saj ga ponekod še uporabljajo), kjer imamo ključevno tablo, ki ima odvisnosti urejene z mehansko blokado ključev. V primeru ključevne table se je praktično nemogoče zmotiti v razporeditvi pravilne lege kretnic za določen tir. Pri omari s ključi pa ni mehanskih odvisnosti in blokad, temveč je vse prepuščeno človeškemu faktorju postavitve kretnic in signalov – omara s ključi omogoča le to varnost, da ima dostop do ključev za posluževanje s kretnicami in signali samo prometnik kot odgovorna oseba na postaji. Omare s kretniškimi ključi so že zgodovina, medtem ko se mehanske signalno-varnostne naprave pa še vedno uporabljajo in se vedno bodo, če ne drugače, ob kakšnih remontih in posodobitvah na železniških postajah.
Vsa prej opisana posluževanja za postavitev vlakovne vozne poti so postavljanje poti na terenu, torej je potrebno do vsake kretnice pristopiti posebej. Šele elektromehanske signalno-varnostne naprave omogočijo centralno postavljanje vlakovnih voznih poti. Tako ni potrebno za vsak premik kretnic ali postavitve signalov stopiti ven iz postajnega poslopja ali kretniške postavljalnice, saj se le-to opravi s službenega mesta.
Več o elektromehanskih signalno-varnostnih napravah in njihovi raznolikosti ter delovanju sledi v prihodnjih objavah.
Avtor: Mitja Vaupotič
