Včasih mi še zazveni v ušesih pesem Vozi me vlak v daljave: v mladosti sem se navozil z vlaki s trdimi sedeži doma in v tujini. Na poti v Varšavo sem štiri ure čakal na avstrijsko -češkoslovaški meji, kjer so mi odvzeli potni list, me pustili v mračnem kupeju, ga osvetljevali z reflektorji, potovanje spreminjali v grozljivko in na koncu spustili v vzhodni sektor, za železno zaveso. Potoval sem tudi z vlakom »Krasnaja strela« (Rdeča puščica) iz Moskve v takratni Leningrad, pogosto pa tudi v Zelenem vlaku iz Sobote v Ljubljano in obratno, v zahodni Evropi enkrat v udobnem, hitrem vlaku iz Amsterdama v Pariz. A nikoli z romantičnim Orient ekspresom, o katerem sem toliko bral in slišal. V devetnajstem stoletju je v majavem, umazanem vlaku na poti do New Yorka preprost tesar George Pullman razmišljal, kako bi naredil potovanje udobnejše. Izmislil sije »pulmanove« vagone za prvi razred. Mlad Belgijec Georges Nagelmackers je leta 1883 izdelal lasten vlak, poln udobja in presenečenj, tako imenovani Mednarodni spalni vlak Compagnie Internationale des Wagons-Lits. Prvič se je vlak odpravil na pot s pariške železniške postaje Gare de 1’East jeseni 5- oktobra 1883. Potniki so lahko kupili vozovnico do romunskega kraja Giurgiu. Vlak je bil sestavljen iz elegantne lokomotive, dveh spalnih vagonov, jedilnega vagona in vagona za prtljago. Do avstrijske prestolnice je potreboval 28 ur. Pozneje je bilo teh vagonov več, vozovnica dražja, prostih sedežev ni bilo. V romunskem mestu so potniki prestopili na trajekt, prešli Donavo in nadaljevali pot do Varne in do zadnje postaje, do takratnega Istanbula (Carigrada). Belgijski inovatorje izboljšal sedeže, jih prevlekel z žametom in satenom, v restavraciji je bilo na voljo pet vrst francoske hrane. Nekaj let kasneje so v Romuniji dogradili železniško progo, tako da je vlak nemoteno vozil iz Pariza do Carigrada. Potnikom so na posameznih postajah, kjer se je vlak ustavil, ponudili nacionalne jedi, folklorno glasbo. Orient ekspres je štirikrat na teden vozil prek Strasbourga, Münchna, Dunaja, Budimpešte, Bukarešte do Varne, do zadnje postaje Hajdarpaše v Carigradu. Takrat so francoski novinarji duhovito pisali, kako je postal Bospor rokav francoske reke Siene. Nato je vlak spremenil smer, iz Budimpešte je zavil v Beograd in dalje v Sofijo. Leta 1891 je vlak prišel v časopisno rubriko črna kronika. Zakrinkani razbojniki so vdrli v vagone, mahali z noži, puškami in samokresi ter zajeli pet na smrt prestrašenih potnikov. Izpustili so jih, ko so za njihovo osvoboditev dobili kupnino 120.000 angleških funtov, kije bila takrat fantastična vsota. Tudi naslednje leto je doživel Orient ekspres (v Turčiji »Sark Ekspres«) nesrečo: izbruhnila je kolera, zato so vlak za nekaj dni postavili na stranski tir, v karanteno. Družba Wagons-lits je zgradila zaradi velikega dobička v Carigradu za svoje goste vrsto luksuznih hotelov. Cene sob in apartmajev so bile zasoljene, prav tako kot vozovnic. Balkanske vojne so vplivale na spremembo voznega reda: vlak se je izognil Beogradu in Sofiji. Prva svetovna vojna je ustavila potovanja. Nemško cesarstvo je zaplenilo vagone, jih vključilo v svojo družbo Mitropa ter prevažalo potnike od Berlina in drugih prestolnic znotraj Centralne Evrope. Ko so Nemci izgubili vojno, so morali podpisati v kraju Compiegne popolno kapitulacijo. To seje zgodilo v vlaku številka 2419 Orient ekspresa. Po končani vojni so vlak preimenovali v »train de luxe militaire«, v njem so se vozili samo politiki in visoki vojaški časniki. 15. Aprila 1919 je Orient ekspres znova začel voziti, vendar tako, da se je izognil Nemčije in si izbral novo smer čez Švico do Milana, Trsta, Zagreba, Beograda in Sofije do Soluna.
Leta 1929 so se pojavili v francoskih rumenih časopisih članki o tem, kako je imel vlak petdnevno zamudo, ker so potniki na Balkanu lovili divje svinje, da ne bi umrli od lakote. Med ostro zimo leta 1929 na Balkanu in Turčiji je vlak zametel sneg in pet dni niso mogli do njega. Vsi potniki so ostali živi in zdravi, osebje vlaka jim je streglo hrano in pijačo, o čemer so se časopisi na veliko razpisali. Prav ti napihnjeni članki so spodbudili znano angleško pisateljico detektivskih romanov Agatho Christie, daje napisala svoj slavni roman Umor na Orient Expressu. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je večkrat potovala z vlakom od Pariza do Carigrada. Spremljala je svojega drugega soproga, arheologa Maxa Mailovana, ki je v Siriji izkopaval spomenike prastare civilizacije. Knjiga je izšla leta 1934, prevedena pa je bila v petdeset jezikov. Štirideset let kasneje je ameriški filmski režiser Sydney Lumet posnel film po njenem romanu, v katerem je opisala snežni vihar, ki je v bližini Vinkovcev zasipal Orient ekspres. Na njem je bil odkrit skrivnosten umor, ki ga je mojstrsko razvozlal eleganten belgijski detektiv Hercule Poirot in potem prepustil domači žandarmeriji, da rutinsko konča posel. Ko seje začela druga svetovna vojna in so Nemci zasedli Francijo, je častihlepen Hitler zahteval, da francoska vlada podpiše kapitulacijo v njegovi navzočnosti prav v tistem vagonu, ki je 22 let stal na mrtvem tiru kot spomin na dobre stare čase. Leta 1946 so obnovili vožnjo Orient ekspresa, vendar brez romantike in pustolovskega sijaja iz prejšnjih medvojnih let. Od prvega aprila 1946 je vozil brzi vlak iz Pariza v Carigrad čez Stuttgart, München do Dunaja. Ko je nastala leta 1961 železna zavesa, je bilo potovanje z vlakom skrajšano. Namesto Orient ekspresa je začel voziti Venice Simplon-Orient-Express iz belgijskega pristanišča Ostende prek Niče do Carigrada. Nekaj časa je potem še vozil iz Pariza do Madrida in iz Pariza do Varšave. Za železno zaveso je začel voziti Balt-Orient-Express ter povezal Berlin s Prago, Budimpešto in Bukarešto. Kontrole na mejah so zadrževale vlak, ljudje se niso več čutili varne, potnikov je bilo čedalje manj, kajti po Evropi so začeli graditi avtomobilske ceste in promet se je preusmeril na avtobuse in osebna vozila. Pa tudi na letala. Leta 1977 je odšel Orient ekspres na svojo zadnjo vožnjo do Carigrada in nazaj, v Pariz. Leta 2002 so ga nadomestili v vlakom, imenovanim EuroNight. To je bil udoben nočni vlak s spalniki, povezoval je Pariz z Dunajem, toda 13. decembra 2009 se je vožnja z udobnim in pustolovskim Orient ekspresom dokončno končala. Tu in tam se še vedno pojavi kakšna kompozicija vlaka s tem imenom, vendar še zdaleč ni tako udoben in slaven kot tisti pravi Orient ekspres s konca devetnajstega stoletja. Sredi oktobra 2014 je znova zapeljal udoben vlak na paro z Dunaja do Carigrada. Potniki so bili v glavnem Angleži, cene vozovnic zasoljene. Za to vožnjo je bilo malo reklame, bila je poskusna, in če bo donosna, bo postala turistična atrakcija. Na Japonskem pa so te dni preizkusili nov potniški vlak Maglev, ki je dosegel hitrost okrog 500 kilometrov na uro.
Pomislite, s takšnim udobnim, hitrim vlakom bi prišli iz Sobote v Ljubljano v manj kot pol ure!
Povzeto po časopisu Vestnik Murska Sobota
