Izlet OO Zidani Most v Ribnico in Cerknico
V soboto, 19. oktobra, ki je bila nenavadno toplo za ta letni čas, smo se članice in člani OO Zidani Most odpravili na tradicionalni jesenski izlet.
Pot smo tokrat začeli, kot se za železničarje spodobi, z vlakom . Potniški vlak nas je pripeljal v Ljubljano. Tu smo presedli na ŽIP-ov avtobus in se odpravili proti Ribnici, ker žal proga proti Ribnici še ni odprta za potniški promet . Prvi postanek je bil na Turjaku, za jutranjo kavico. Po prihodu v Ribnico je najprej sledilo dopoldansko okrepčilo v gostilni Pri Pildarju. Potem pa je res že bil čas, da smo začeli z našimi predvidenimi ogledi. Rokodelski center Ribnica je bil odprt leta 2011. V njem smo si lahko ogledali vso »bogastvo«, ki so ga v preteklosti in ga še danes ustvarjajo pridni domačini. Najstarejša in najbolj razširjena domača obrt ribniške doline je suha roba. Že davnega leta 1492 je cesar Friderik izdal tako imenovani krošnjarski patent – privilegij, s katerim so lahko ribniški kmetje prodajali žito, platno in doma izdelano robo po deželah v svojem cesarstvu.
Razvila se je potujoča trgovina s krošnjo na ramenih, pozneje s konji in vozovi , danes pa z avtomobili. Suhorobarstvo se je delilo na panoge, glede na vrsto lesa, ki so ga uporabljali za posamezen predmet, glede na bližino gozda in glede na hišno tradicijo. Tako danes med drugim ločimo tele vrste dejavnosti: obodarstvo, podnarstvo, rešetarstvo, žličarstvo, zobotrebčarstvo …
Poleg suhe robe je še zelo razširjeno lončarstvo.
Zelo zanimivo si je bilo ogledati vse izdelke, pa tudi druge razstave, ki so bile v tem času v centru na ogled. Tako smo si ogledali razstavo o življenju in delu ribniške rojakinje etnomuzikologinje dr. Zmage Kumer 1924 – 2008, razstavo o pokrivalih v Sloveniji in pa razstavo o 120-ih letih kočevske proge, ki smo jo praznovali konec septembra letošnjega leta. Slednja razstava se bo po Ribnici preselila v našo upravno stavbo na Kolodvorski ulici v Ljubljani.
Prav posebej pa smo bili navdušeni, ko smo si lahko v živo ogledali delo mojstra suhe robe. Šele ko človek vidi v praksi, koliko dela in znanja je potrebno, predno nastane košara ali rešeto, lahko razume, da ima tak izdelek povsem upravičeno tudi svojo ceno.
Naslednja postaja našega izleta je bila Cerknica oziroma Cerkniško jezero. S posebnim vozom – lojtrnikom smo se popeljali ob jezeru in zvedeli marsikaj o tem posebnem kraškem biseru, ki del leta poplavlja in je jezero , ostali del pa nudi domačinom možnost, da uporabljajo zemljo – dno jezera za obdelovanje. Po praktičnem delu je sledil še teoretični del. V jezerskem hramu- muzeju cerkniškega jezera smo si ogledali še veliko živo maketo jezera in se zelo nazorno »sprehodili« skozi celotno leto, ko voda napolnjuje in potem zopet izgine v kraško podzemlje. Vodič nam je na zelo duhovit način predstavil ta kraški biser. Sledil je še film o Cerkniškem jezeru.
In dan se je počasi nagnil proti večeru, sledila je še okusna večerja na turistični kmetiji Levar, katere lastnik nas je že prej popeljal s konji in lojtrnikom.
Domov smo odhajali s kar precej novimi spoznanji o tem, kako lepa in raznolika je Slovenija in kako so njeni prebivalci delavni, pridni, pa tudi iznajdljivi. Vse te lastnosti pa še kako potrebujemo v časih, v katerih danes živimo.
Miran Prnaver
