Naš spletni portal uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali se strinjate z njihovo uporabo?

Logo
Dobrodošli na spletni strani Sindikata železniškega prometa Slovenije. Spletna stran je namenjena sprotnemu obveščanju naših članic in članov, vseh zaposlenih v podjetju Slovenske železnice d.o.o, hčerinskih podjetjih in drugih podjetjih ter širše slovenske javnosti o dogajanjih tako v sindikatu kot tudi znotraj slovenskih železnic.

Pristopna izjavaOstali obrazci

Sprehod med planikami

Sprehod med planikami

16 planinsko naravnanih članov našega sindikata se nas je zbralo v petek 21.8.2015 na železniški postaji v Ljubljani, od koder smo krenili po nam ljubih tirih proti Podbrdu (510m ).
Na postaji v Podbrdu nas je čakala »primorska » delegacija , ki je poskrbela, da smo sploh našli pot proti slabe štiri ure oddaljeni Črni prsti ( 1844m ).
Že takoj na začetku poti pa…presenečenje. Pogostil nas je upokojeni prometnik iz Podbrda, za kar se mu v imenu vseh na tem mestu toplo zahvaljujem. Žal pa nas je ura pričela priganjati in kmalu smo namesto keksov, grizli strmino, ki je tod precejšnja. Pot se skozi vas Trtnik vije strmo čez travnike in skozi gozd proti odprtem svetu pod Črno prstjo. Še sreča, da je bilo oblačno vreme, saj pot poteka po sončni, južni strani. Tudi tekočine bi porabili precej več…koča pa bila še tako daleč.
Nekako po slabih štirih urah hoda smo prispeli do koče pod Črno prstjo, kjer nas je čakala večerja in predvsem zaslužen spanec, ki ga pa po zaslugi nočnega ( beri mokrega ) kalilca miru žal ni bilo.
Naslednji dan nas je sonce prepričalo, da smo se po zajtrku odpravili naprej v smeri Vogla. Ta del poti so nas povsod spremljale prelepe planike in od tod tudi takšen naslov prispevka. Ne spomnim se na kateri poti sem lahko tako dolgo občudoval te prelepe rože in že zaradi tega se to pot splača obiskati.
Naša pot nas je mimo Matajurskega vrha, Raskovca pripeljala do tri ure oddaljene Rodice ( 1966m ), kjer smo se okrepčali.
Sledil je rahel sestop proti Šiji ( 1880m ) na katero smo se mimogrede  povzpeli, nato pa le še sestop v smeri zgornje postaje gondole na Vogel. Seveda, brez obiska turistov polne » Merjaščeve koče » ni šlo.
Z gondolo smo si skrajšali pot v dolino, z ladjico in avtobusom pa pot po cesti do železniške postaje v Bohinjski Bistrici, kjer nas je čakal vlak za Ljubljano.
Za konec, hvala Bojanu, Damjanu in Miranu za prijetno vodenje, lahko  samo rečem…lepo je bilo. Še pridemo.

Adolf Teržan