Naš spletni portal uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali se strinjate z njihovo uporabo?

Logo
Dobrodošli na spletni strani Sindikata železniškega prometa Slovenije. Spletna stran je namenjena sprotnemu obveščanju naših članic in članov, vseh zaposlenih v podjetju Slovenske železnice d.o.o, hčerinskih podjetjih in drugih podjetjih ter širše slovenske javnosti o dogajanjih tako v sindikatu kot tudi znotraj slovenskih železnic.

Pristopna izjavaOstali obrazci

Pohod članic in članov na Resevno

Pohod članic in članov na Resevno

Ker je, tako kot vsem drugim, tudi nam železničarjem korona v dobršni meri spremenila načrte, smo se v našem sindikatu odločili, da izpeljemo, zaradi zgoraj omenjenega razloga, spomladi odpovedani pohod. Vendar tokrat ni bila naš cilj Vremščica, ampak 834 m visoki Tolsti vrh nad Celjem in 682 m visoka Resevna nad Šentjurjem. Ta dva vrhova sama posamezno nista ne vem kako žlahten cilj, če ju pa povežeš v enotno turo in pri tem prehodiš več kot 20 km … potem je pa to čisto druga pesem.

25 pohodnikov se nas je zbralo v četrtek, 18. 6. 2020, na železniški postaji v Celju. Lepa številka, pravzaprav največja do sedaj, še posebej, če upoštevamo, da je bila vremenska napoved za ta dan bolj klavrna. No, na srečo tudi napovedi ne držijo vedno in tako nas je pravzaprav skozi ves dan razvajalo sonce. Po dobri uri hoje smo prispeli na Celjsko kočo, kjer je sledil prvi postanek za kavico. Pot smo nadaljevali strmo po smučišču na najvišji vrh tega dne … Tolsti vrh. Sledil je sestop v smeri Svetine, lepe gorske vasi na nadmorski višini 680 metrov, kjer kraljuje cerkev Marije Snežne iz 15. stoletja. Naša pot je potekala mimo Alminega doma in Vrunčevega doma na Svetini v smeri Resevne. Pot je bolj tipa »gori-doli«, zato ni nikakor dolgočasna. Po nekako 6-ih urah s postanki vred smo prispeli do planinskega Doma na Resevni, kjer smo imeli rezervirano kosilo. Oskrbnica doma se je s kulinarično ponudbo zelo izkazala, tako da nam je čas do odhoda proti železniški postaji v Šentjurju kar prehitro minil. Med kosilom je sledila analiza ture. Ugotovili smo, da tudi takšen sindikalni pohod zahteva kar nekaj kondicije in da ga ne smemo jemati kar z levo roko. Sedem ur skupne hoje je veliko, ne glede na postanke in obvezna okrepčila na poti. Prepričan pa sem, da so bili udeleženci zadovoljni, tako z vodenjem, za kar se zahvaljujem Bogdanu in Romanu, in pa za vso ostalo organizacijo, katero sva prevzela Miran in jaz.

Hvala vsem in pa: se vidimo na jesenskem pohodu … v Kamniško-Savinjske Alpe.

Besedilo: Adolf Teržan
Foto: Adolf Teržan, Živko Jović in Robert L. Horvat